PODELITEV RAVNIHARJEVE PLAKETE SERGIJU PELHANU

Na Gradu Kromberk je v četrtek, 27. novembra 2025, predsednica ZKD Slovenije, Maja Jerman Bratec, skupaj s predsednikom NO ZKD Slovenije izročila Ravniharjevo plaketo, najvišje priznanje ZKDS, namenjeno mecenom ljubiteljske kulture, gospodu Sergiju Pelhanu, nekdanjemu kulturnemu ministru in zaslužnemu novogoriškemu kulturniku in županu, za njegove izjemne zasluge pri podpori kulturnega  ljubiteljstva.

Utemeljitev priznanja (Jože Osterman)

Sergij Pelhan se je rodil leta 1939 v Idriji, kjer je obiskoval osnovno šolo in gimnazijo ter nato v Ljubljani leta 1966 zaključil študij sociologije na Filozofski fakulteti. Po končanem študiju se je zaposlil kot strokovni sodelavec občinskega sindikata Idrija in občinskega komiteja ZK Idrija ter aktivno sodeloval pri delu tamkajšnjega mladinskega kluba, ki je bil od leta 1968 do 1972 med najboljšimi tovrstnimi klubi v Sloveniji.

Od leta 1972 do 1986 je S. Pelhan vodil Primorsko dramsko gledališče Nova Gorica in še posebej skrbel, da je gledališče podpiralo delovanje ljubiteljskih gledaliških skupin na Goriškem. V tem obdobju se je novogoriško gledališče iz razmeroma perifernega teatra spremenilo v odlično profesionalno ustanovo, ki je razvilo enega tedaj najpomembnejših gledaliških festivalov – Festival  malih  odrov. V tem okviru se je promoviralo kar nekaj ljubiteljskih gledaliških ustvarjalcev in skupin, na široko pa so se odprla tudi vrata k zamejskim gledališčnikom in v ostale republike tedanje Jugoslavije.

To dogajanje ni ostalo neopaženo. Čeprav se je Pelhan – podobno kot mnogi Primorci krčevito branil službe  v Ljubljani, ker je čutil, da lahko še mnogo postori doma – so ga leta 1986 vendarle prepričali  v kandidaturo za predsednika Kulturne skupnosti Slovenije, samoupravne interesne skupnosti, ki je bila glavni subjekt kulturnega razvoja Slovenije in materialne podlage tega področja.  Pelhan je bil izjemno spreten pri lobiranju za finančna sredstva in je kljub hudi ekonomski krizi v teh letih uspel ne le obdržati raven prispevne stopnje za kulturo, ampak jo tudi povečati, verjetno kot edinemu področju v okviru tedanje javne porabe.

Še pred osamosvojitvijo Slovenije leta 1991 je Pelhan postal predsednik Mestne občine Nova Gorica, kjer je aktivno sodeloval pri osamosvajanju Slovenije.  Kot kulturnik, po svoji naravi vselej  izrazit predstavnik »mehke« diplomacije,   je  v osamosvojitveni vojni skupaj s sodelavci vodil pogajanja med teritorialci in JLA na prehodi Rožna dolina, eni najbolj tveganih točk v tistih dneh, in dosegel  mirno predajo jugovojske. Mnogi ocenjujejo, da je s tem skorajda neverjetnim pogajalskim uspehom rešil veliko človeških življenj.

V letih 1992 do 1996 je bil minister za kulturo Republike Slovenije v vladi Janeza Drnovška. Na tem mestu  je ponovno pokazal izrazit smisel za pridobivanje gmotne podpore za kulturo, saj je bil v tistih časih delež javnih sredstev za kulturo na državni ravni, merjen v BDP, najvišji v vsej zgodovini naše države (0,92 % BDP, 2,50% delež v državnem proračunu, za primerjavo danes cca. 0,48 BDP oz. 1,75 % v državnem proračunu). Ne kaže dvomiti, da je to dejstvo blagodejno krojilo usodo kulture, pa tudi investicij vanjo, ki so z zakonom o kulturnem tolarju  pridobile  dober pospešek. V njegovem mandatu je bil sprejet prvi ZUJIK (Zakon o uresničevanju  javnega interesa na področju kulture), za ljubiteljsko kulturo pa je sila pomembno predvsem to, da je bil sprejet  Zakon o javnem skladu za ljubiteljske kulturne dejavnosti, ki je kljub kar nekaterim pomanjkljivostim s centralizacijo strokovnih služb na državni ravni uspel ohraniti enotno strokovno mrežo za podporo ljubiteljstva, ki jo je sicer spreminjanje lokalne samouprave na mnogih območjih že  bistveno ogrozilo. 

Ob koncu mandata leta 1996 je s svojo podporo zagotovil  tudi izgradnjo knjižnice Franceta Bevka v Novi Gorici.  Pelhan  se je po izteku mandata  vrnil v novogoriško gledališče, kjer je uspešno sodeloval pri  investiciji izgradnje novega gledališča, ki  (žal) še danes velja za  najuspešnejšo investicijo na področju gledališča v 30- letni  zgodovini naše države.  Svoj vselej prisoten čut za ljubiteljsko kulturo je leta 2007 potrdil tudi s tem, da je za štiri leta prevzel vodenje ZKD Nova Gorica, ene najuspešnejših zvez v državi. Nobene napake ne bomo storili, če dobršen del zaslug, da je novogoriška ljubiteljska kultura materialno verjetno najbolj podprta v celotni državi, pripišemo tudi  Pelhanovemu vplivu v tej mestni občini.

Pred upokojitvijo leta 2004 je prevzel vodenje Slovenske izseljenske matice in jo  uspešno vodil do leta 2020. Kot predsednik SIM je uspešno povezoval društva naših izseljencev z društvi v matični domovini in jim omogočal gostovanja ter krepil stike z nastajajočimi slovenskimi društvi v novonastalih državah bivše Jugoslavije. Letos so ga proglasili za njenega  častnega člana. Sergij Pelhan je  glede na kriterije za podelitev Ravniharjeve plakete  osebnost, ki  v celoti odgovarja izhodiščem, ki  jih je  ZKD Slovenije sprejela ob ustanovitvi te nagrade.   Ko formalnim kvalitetam dodamo še njegove človeške: poštenost, prav neverjetna skromnost, izrazit smisel za kolektivno delo, (pa hkrati precejšnje pomanjkanje smisla za samopromocijo,  kar je v teh časih skorajda uničujoča lastnost, zaradi katere najbolj zaslužni navadno ne prejmejo priznanja za svoje delo),  dobimo osebo, ki ji je mogoče brez pridržkov reči izjemen  človek, ki bi si to priznanje vsekakor zaslužil.