Danilo Štekar iz Snežatnega se je rodil 7. januarja 1943, in sicer kot najmlajši v kmečko družino s petimi brati in eno sestro. Starši so delali na kmetiji. Ukvarjali so se z vinogradništvom in sadjarstvom. Starši so ga naučili trdo delati in mu privzgojili delovno etiko ter ljubezen do domovine. V mladosti je bil rokometaš in do svojega 22. leta je bil član mlade državne reprezentance v Jugoslaviji. Pri hiši so bili vedno prisotni tudi slovenska pesem in raznorazna glasbila. Skupaj z bratom, ki je bil odličen pevec, tudi član Okteta Brda, in bratrancem je oblikoval družinski trio s harmoniko ter kitaro. Šolanje ga je kmalu odtrgalo od domače zemlje in ga popeljalo v štajersko prestolnico, kjer se je vpisal v srednjo kmetijsko šolo. Po končani srednji šoli je študij nadaljeval na novo osnovani Pedagoški fakulteti v Mariboru. Njegova predmeta sta bila biologija in kemija. Leta 1966, ko mu je bilo 23 let, je postal diplomant prve generacije fakultete. Glasba je bila vedno njegova spremljevalka in tako je med študijem postal član študentskega pevskega zbora Univerze v Mariboru. Tam se je zaljubil v kulturo, ki se ji je posvečal vse svoje poklicno življenje, čeprav je bila njegova profesionalna poklicna pot sicer vedno prepletena s pedagoškim delom. Vse, kar je počel, je jemal kot poslanstvo in v vsaki stvari je videl priložnost za graditev boljšega jutri.
Pedagoški poklic je začel že kot absolvent biologije in kemije na OŠ Deskle. Sedem let je poučeval omenjena dva predmeta na OŠ Solkan in Delavski univerzi Nova Gorica. Po tem je s poučevanja prestopil na področje ravnateljevanja. Tri leta je bil pomočnik ravnatelja na OŠ Milojke Štrukelj in leta 1973 je prevzel mesto ravnatelja na OŠ Dobrovo, kjer je bil do leta 1981. Po sedemletnem mandatu na OŠ Dobrovo je svoje poslanstvo nadaljeval na OŠ Frana Erjavca, kasneje pa je 15 let opravljal pedagoški poklic v okviru Zavoda za šolstvo Nova Gorica kot višji pedagoški svetovalec za slovenske šole v goriški in videmski pokrajini, ki so takrat vključevale šole v Gorici, Doberdobu in Špetru.
Bil je velik pospeševalec sodelovanj in vzdrževalec stikov s Slovenci v zamejskem prostoru, tudi na kulturnem področju. Njegov osebni kredo pri opravljanju ravnateljskega poklica je bil vedno usmerjen v razvoj otrok, ki bi bili pripravljeni vlagati v svoj kraj in kot odrasle osebe v svojo domovino. Prizadeval si je, da bi mladi rodovi domačo zemljo ljubili in si želeli napredka ter bili pripravljeni pogledati v svet. Vse te premise njegovega sistema vrednot, ki ga je zavzemal kot ravnatelj, so se prenašale tudi na ostala področja, s katerimi se je vzporedno, tudi ljubiteljsko, neprekinjeno in zavzeto ukvarjal. Pomembno sled je pustil kot aktiven član na področju kulturnega društvenega delovanja v Sloveniji. Tako je bil 20 let član izvršnega odbora Zveze kulturnih društev Slovenije s sedežem v Ljubljani. Takrat so bile tovrstne organizacije zadolžene za kulturni utrip kraja. Usmerjene so bile v snovanje sistematiziranega amaterskega kulturnega dogajanja s poudarkom na rasti vsebin in znanja članov.
Skoraj 44 let je deloval kot predsednik na Zvezi kulturnih društev (ZKD), in sicer med letoma 1972 in 1999 v Novi Gorici, nato med letoma 1997 in 2014 v Brdih. Tega obdobja se spominja kot časa, prežetega z entuziazmom. V ZKD Nova Gorica je bil sprva zadolžen predvsem za gledališko dejavnost in prizadeval si je vzpostavljati povezave z zamejskimi amaterskimi gledališči ter zborovskimi društvi. Krog njegovih tesnih sodelavcev in kolegov, s katerimi je sodeloval pri postavljanju osnov kulturnega življenja na Goriškem, so sestavljali Ivan Mignozzi, ki je bil tajnik, Klavdij Koloini, Emil Aberšek in Boleslav Simoniti. Prizadevali so si, da bi zamejske kulturne skupine čim bolj vključevali v naše slovenske programe in obenem vlagali v vzajemnost, torej so skrbeli za gostovanja kulturnih društev iz matične države v zamejstvu. V nekem smislu so delovali kot kulturni aktivisti. Ti časi so se mu v spomin zapisali po veliki volji vseh prebivalcev Goriške, tako slovenske kot italijanske: »Volja je bila. Denar ni bil pomemben in ga tudi ni bilo. Bili pa so to zlati časi, polni idej, ki so jih izpeljali, in to z zelo malo denarja.«
Med letoma 1983 in 1986 je služboval kot pomočnik direktorja Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica. Danilo Štekar je postal tudi prvi predsednik programskega sveta Območne izpostave Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti v Novi Gorici in bil v tej vlogi tri mandate, od leta 2000 do 2012. Pomembno področje, ki ga je tudi privlačilo in se mu je posvečal, je bila pevska oziroma zborovska dejavnost. Veliko so delali na izmenjavi zborov s pobratenimi kraji po Evropi, kot je Bratislava. V tem duhu je leta 1970 začela delovati Primorska poje, ki je zbore iz zamejstva predstavljala v Jugoslaviji oziroma Sloveniji, slovenske zbore pa Slovencem na italijanskih tleh. Kasneje so luč uzrle revije Goriški zbori pojo, iz katerih se je v letu 1997 razvila prireditev Briški zbori pojo. Takrat je bil Danilo Štekar v vodstvu novoustanovljene ZKD v Brdih, ki so jo uradno registrirali leta 1998. Na tem mestu je svojo funkcijo opravljal dobrih 17 let.
Po upokojitvi je bil še vedno aktiven zlasti na kulturnem področju in nepogrešljiv na številnih kulturnih prireditvah na Goriškem. Leta 1994 se je vpisal med ustanovitelje Lions kluba Nova Gorica, nato tudi viteškega omizja Brda in Vipavska dolina ter viteškega reda vina Slovenije. Je ustanovni član Društva za zdravje srca in ožilja Nova Gorica.
Ko se danes ozre nazaj, ga prevzamejo občutki ponosa: »Nekaj smo naredili za ta majhen narod, za nas in za naše zamejce.«
Članek je leta 2019 izšel v zborniku o ljubiteljski kulturi Zveze kulturnih društev Nova Gorica Vesela Goriška. Avtorica članka: Metka Sulič / Avtor fotografije: Jernej Skrt.